JAPONSKA, SE VIDIMO

Image:JAPONSKA, SE VIDIMO
03. Dec, 2018 Avtor: Bine Žalohar
DELI STRAN

 

"Ko sem ga prvi dan ponesreči globoko vdihnil, me je v plučih zabolelo. Moral sem se ustaviti, da se odkašljam in čez usta povlečem na pol zamrznjeno masko," tako nekako bi se glasil spomin na prvo jutro po prihodu v Niseko, kjer sem se na Miharashiju dobesedno utapljal v vzhodno azijskem pršiču. Prvih nekaj zavojev in skokov je bilo okornih, saj sem šele to jutro prevzel smuči s servisa. Samo za montažo sem plačal 50 evrov. Vezi so na 116-ke namontirane 2.‍‍5 centimetra naprej od določenega centra. To sem nekajkrat prejahal že v prejšnjih sezonah, pa vendar sem se ob zavojih po dolgem potovanju počutil kot bedak. “Nekako ne steče, začuda kolena ne bolijo, saj se mi ni potrebno držati toliko nazaj kot ponavadi”, sem si rekel. “Hitreje gre, čeprav ni strmo”. Sem pa tja sem začutil kako vejo bambusa, ki me ni zmotila pri divjanju skozi belino in brezov gozd, ki me je hkrati hipnotiziral. “Zebe me bolj kot doma, v Sloveniji,” mi misel uide na lanski Elbrus, kjer smo z Jezerjani zmrzovali, pa čeprav je bilo vreme OK. Koliko bolje se počuti moje telo na japonskih blazinah kot pa ruskem ledu. Med petimi meseci dela v Niseku, kjer sem delal kot freeride vodnik in učitelj smučanja, ko celca ni bilo, sem imel pet takih dni, da jih bom pomnil celo življenje. Štiri, sicer brez sonca, dobesednega pluženja ‍‍ter tunelske smuke skozi lahke snežinke, ki ob stiku poletijo visoko preko mojih ramen v mrzlo ozračje Hokkaida, ‍‍ter enega sončnega, tistega pravega. Mrzlega in kratkega na pobočjih Shiribetsa z Leonom, managerjem šole, za katero sem delal, Lukom, starim prijateljem in legendo slovenskega skateanja in boardanja, in Leno, sotekmovalko iz časov slope styla ‍‍ter trenutno “faco” Roxyja.

Niseko je sam po sebi malce dolgočasen, prenabit z avstralskimi, singapurškimi in hongkongškimi turisti z najnovejšo opremo in podpovprečnim znanjem smučanja. Še posebej zunaj vrat (gate – prehod z urejenega smučišča v prosto cono) se njihovo nepoznavanje gorskega sveta potencira. Smučišče bi bilo z nekaj investicije v naprave in infrastrukturo lahko eno izmed svetovnih smučarskih centrov v naslednjem desetletju. Pa trenutna gradbena dela govorijo le o izgradnji najmanj peterice novih hotelov in bullet traina, ki naj bi povezal Niseko s Sapporom do leta 2022. Pa vseeno Niseko velja za enega izmed svetovnih smučarskih središč.

V turistični ponudbi za to območje je tudi delovanje precenjenega cat skiinga na območjih Chisenupurija, Weismountaina in Iwanaia. Zapuščena smučišča prirejena posebni ponudbi za tiste z debelimi denarnicami. Le pol ure stran se skrivajo bolj zanimivi tereni. Freeriderjem so dostopni z dvema urama relativno lahkega vzpona, skrivajo pa se na liniji vrhov med Chisejem in Raidnom. Io in Nitto ponujata nekaj strmih in kratkih ‍‍ter sladkih spustov, severna Bowla nad Rankoshijem je skoraj vedno nedotaknjena, igrivi pa so tudi tereni Soupcurry Bowle in Kutchan Bowle, ko je oblak prenizko za smuko nad 800 metrov nadmorske višine.

Ker rad raziskujem sem ob pomoči Cvetka Podlogarja, 60-letnega gorskega vodnika blejskih korenin in mladostnega videza, kmalu izkusil terene bližnjih resortov Rusutsuja, Kirora in Tomakomaia, ki pa me kot smučišča niso navdušila. Sem pa zato našel izredno kvaliteten sneg in strmino v pobočjih Shiribetsa nad Rusutsujem, nekaj lepih con pod vrhom gore Yoichi in skakanja čez klif v krater vulkana Yotei. Za vzpon na vulkan so potrebne dobre tri ure gorenjske trme, slabih pet ur evropejske hoje ‍‍ter sedem do osem ur avstralskega svalkanja. Seveda na lep dan, ko so temperature nad -10stopinj. Vzpon vreden plačila vodniku, kot je Cveto, ki bo našel nedotaknjene kraterje snega tudi na dan, ko bo na vulkanu več kot 300 obiskovalcev.


Ribja dieta in templji

Kutchan, večje mesto pred Nisekom je že v decembru zasuto z debelo plastjo snega. Kvadratne hišice povezane z električno napeljavo do sredine marca ostajajo skrite obiskovalcem. V mestu se skriva nekaj dobrih lokalnih restavracij, skate park, karaoke bar in Homec, trgovina, kjer na enem mestu lahko kupiš hrano, obleke, maže za smuči, kuhinjo ‍‍ter kolo. Poleg Kutchana je zanimiv Otaru, kjer v Yoichiju distilirajo njihov viski. Pitje le tega ni priporočjivo pred deskanjem na valovih obale Otara. “Naslednjo zimo prinesem neopren in desko,” si ponavljam, ko vsakič opazim lepe in ne pretežke valove.

Ko sem po enem izmed krajših potovanj po Japonski prispel v Otaru, so vlaki obtičali zaradu nevarnosti plazov. Tako smo z Leonom in Nickom lačni pristali v najboljšem “All you can eat meat grillu" v mestu, ki stoji poleg najboljšega “Sushi Traina” v mestu. V trgovinah in restavracijah sem poleg okusne ribe našel prav vse oz. podobno temu, kar najdem v domačem Mercatorju. Tam je Mercator zamenjal Lawson.

Arhitektura Hokkaida je v nasprotju z japonsko tradicionalno gradnjo templjev, ki sva si jih z Ano ogledala v Kyotu, Osaki in Nari. Poleg zahodnjaškega stila gradnje v Niseku in nekaj izjemno lepih riokanov so stavbe kot lego kocke postavljene tesno druga ob drugi in tvorijo zanimivo, včasih šokantno podobo. Kljub kaosu pa sem se z najeto toyoto, katere podvozje je drgnilo po ledu, vseeno brez zapletov znašel na poti proti ognjeniški verigi vrhov Daisetsuzana.

Nevarnosti osrednjega hokkaida

Konec februarja. Napoved anticiklona s Sibirije in orkanskega vetra me, trmastega Gorenjca, ni odvrnila od začrtanega obiska smučišča Furano in Asah-dakeja, ki velja za  najvišjo goro Hokkaida. Po skoraj sedmih urah vožnje po zasneženih cestah naju je kripa je pripeljala do koče Gufo, kjer sva se zasluženo zavalila pod toplo oddejo in se naslednje jutro prebudila v še hujše razmere. Sneg, veter in ničelna vidljivost. Želela sva si smuke v Furanu. V resnici pa sem z najhitrejšo nastavitvijo brisalcev komajda prevozil desetminutno pot do bližnjega onsena, kjer sva se vsak v svojem delu (moški in ženske so ločeni) ogrela v žveplenih bazenih. Nalednji dan sva prvič obiskala smučišče Asahi-dake. Gondola te potegne s 1100 na približno 1600 metrov. Od tam pa dve za en ratrak široki “progi” do doline. Nato se je zabava v oblaku začela. Komajda sem videl konice svojih ripstickov, kaj šele da bi videl nepoznan teren in ocenil potencialne nevarnosti ob novozapadlem snegu. V Niseku zaradi lege Anupurija nisem bil priča večjim plazovom med sezono. Le par manjših površinskih sem odrezal zanalašč, da bi imele stranke manj stresno delo med prehodom čez opasti. Na Asahi-dakeju pa je teren bolj odprt in posledično bolj izpostavljen vremenskim vplivom, kar ob slabi vidljivosti in 20 centimetrom napihanega snega pomeni veliko nevarnost plazov. Tako smo se s skupino lokalcev, večinoma deskarjev, ki je tam popularnejše kot pri nas, nekako tipajoče pomikali proti gozdnim predelom Asahija. Vendar je tudi med drevesi pokalo, večjega plazenja pa k sreči ni bilo. Zdravilo ob takih pogojih je ponavadi hitrost, ki pa jo ob tej vidljivosti nikakor nisem upal razviti.

Podoben film se je ponovil na neurejenih terenih Furana naslednji dan. Severovzhodne strani so bile mehke, vabljive in na pogled žametne ob pronicajoči svetlobi sonca skozi kopreno oblakov ‍‍ter sneženja. Tudi če so bili oblaki tanki, je ponavadi snežilo. Zakaj pa ne!? Popoldanska “zadnja” fura pa spet katastrofalni scenarij. Novozapadli napihan sneg na ledeni podlagi južnega pobočja na naklonini 35-40 stopinj z iztekom v graben potoka. Plaz je tu že šel. Opazil sem krono široko 15-20 metrov ‍‍ter plazovino kakih 300 metrov nižje. Nad napoko pa na najini poti še vsaj 8-10 metrov snega do gozdne meje, ki je prekinjalo nevarnost. Nazaj zaradi strmine nad nama nisva mogla, zato sem se odločil, da Ano opozorim na nevarnost, ki sledi. Odločil sem se s hitrim poševnim smukom povzročiti na preostalo ploščo nesproženega toliko sile, da bo ta zdrsnila za menoj, jaz pa bom zavetje iskal na grebenu na drugi strani. Po načrtu opravim z nevarnostjo, nato sledi še Anin pritisk na manjšo ploščo, ki ni predstavljala tolikšne nevarnosti in rešena sva prvega dela spusta. Smuka po trdi plaznici definitivno ni bil utrinek drugače nadpovprečnega dneva v Furanu. Varna ‍‍ter z novo izkušnjo sva četrti dan uživala na tokrat skoraj sončnem Asahi-dakeju s turo do vrelcev in lovljenju pršiča v jugo zahodnih grapah.

Okus japonskega morja

Za konec sem hotel opisati še spust po vzhodnem grabnu Rishiri-zana. Želja, ki sem jo imel še preden sem zapustil Slovenijo. Rishiri je otok na severozahodu Japonske in je zaradi vulkanskega izvora v obliki stožca. 1721 metrov visoka plavajoča gora me je pritegnila že po pričevanjih Lene, Aarona in Cvetka. Za konec sezone sem si zaželel tehničnega smučanja s kombinacijo freeridea. Sedem dni pred mojim odhodom domov, se je pojavilo le eno okno, ko je vreme ugodno. Vremenska slika je kazala na tri sončne dneve. Na koncu se je izkazalo, da napovedi za ta otok ni zaupati, saj se vreme spreminja izredno hitro. Kljub temu smo z Leonom, Hiddejem, Samom in Stefanom imeli nekaj sreče s 15 centimetri puhca na ledeni podlagi prvi dan, ko smo smučali z vzhodne rame približno 500 metrov pod vrhom. Dan za tem smo bili prisiljeni preživeti v vznožju. Deževje s sneženjem in vetrom smo izkoristili za 60-kilometrsko vožnjo okoli otoka. Hitro se je vreme obrnilo in kazalo ugodno za zadnji dan našega bivanja. Zjutraj smo po predlogu Toshiya Watanabeja, lokalnega gorskega vodnika, ki pozna vsako ped gore, že ob štirih zjutraj začeli s hojo po relativno ravnem delu do severnega grebena, na katerem smo se ob devetih odločili, da se obrnemo. Ledena podlaga na grebenu in izredno močan veter, ki me je s smučmi na nahrbtniku včasih prestavil tudi za meter, sta bila dovolj dober razlog, da vrh in razbrazdana pobočja pod njim posuta s skalnimi zobmi, grabni in skoki pustimo za naslednje leto. Brez besed in grenkim priokusom sem lovil zavoje v napihanem snegu, ki ga je v grabnih bilo v izobilju in se predajal sončnemu dnevu na gori ki plava v japonskem morje. “Pridem nazaj,” sem si mrmral, ko sem slikal pokrajino okoli sebe.

Zlata, srebrna, bronasta
07. Dec, 2018 | Martin Tekše

Zlata, srebrna, bronasta

Na tekmah smučarskega krosa na olimpijskih igrah v Pjongčangu je bilo skupno na voljo šest medalj. Elanovi tekmovalci so osvojili štiri, od tega tudi obe zlati ...

Preberi več
ČISTO ČRNE
20. Nov, 2018 | Gregor Šket

ČISTO ČRNE

Elan predstavlja tri modele smuči, ki nosijo oznako Black Edition. Te posebne različice smuči Delight, Amphibio in Ripstick so utelešenje elegance, ekskluzivnosti in vsesplošne vrhunskosti. Poleg tega pa v tehnološkem in oblikovalskem pogledu vsebujejo kombinacijo tradicije, inovativnosti in pogleda v Prihodnost.

Preberi več
PREDMET LEPOTE
12. Nov, 2018 | Gregor Šket

PREDMET LEPOTE

Smučka je v svojem bistvu uporaben predmet, ki navdušuje z zmogljivostjo, trpežnostjo in prilagodljivostjo. A poleg tega je še marsikaj drugega. Je tudi predmet lepote, nekakšen hibrid med slikarskim platnom in skulpturo. Navdušuje s svojo obliko in linijami ter tudi z zunanjo podobo, ki skupaj določajo njen značaj. Omejena serija Elanovih ženskih smuči nosi podpise štirih izjemnih žensk, ki so vsaka na svojem področju dosegle vrhunec.

Preberi več
Oglejte si vse novice
The entering of personal data during the order and payment procedures is being secured by an SSL-encryption. Outsiders are unable to view the data you enter, since we use a modern 128-bit-technology to provide a secure Transmission.
 

Reduction reason0

Reduction reason0

NRC